Center in Galerija P74, 30. marec ― Foto: Arhiv Galerije P74 V četrtek 26. 3. 2026 je potekalo srečanje strokovne žirije za izbor nominirancev Nagrade skupine OHO 2026. Strokovna žirija v sestavi Barbara Borčić (kustosinja in kritičarka, Ljubljana), Mojca Grmek (umetniška vodja, Hiša kulture Pivka), Miroslav Karić (kustos, Muzej sodobne umetnosti Beograd) in Tadej Vaukman (vizualni umetnik, Ljubljana) je soglasno izbrala letošnje nominirance nagrade. Izbrani so: Živa Božičnik Rebec Ajda Kadunc Tajda Stiplovšek Jug Jernej Šimec Na javni razpis je prispelo 34 prijav. Vsem umetnicam in umetnikom se zahvaljujemo za sodelovanje, nominirancem pa iskreno čestitamo. Nagrada skupine OHO je osrednja nacionalna nagrada za mlade vizualne umetnike, ki jo je ustanovil Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. leta 2005. Nagrada je članica mednarodne mreže Young Visual Artist Award, ki združuje nevladne organizacije centralne in vzhodne Evrope. Rezidenco v New Yorku pripravljamo v sodelovanju z ameriškimi partnerji Trust for Mutual Understanding New York in Residency Unlimited, New York, ki organizira in koordinira bivanje in ustvarjanje umetnikov v ZDA. Po dvomesečni umetniški rezidenci v New Yorku sledi samostojna predstavitev dobitnika nagrade v Galeriji P74 v Ljubljani. Izbiro zmagovalke/zmagovalca Nagrade skupine OHO 2026 nadaljujemo v prvi polovici maja 2026 v Ljubljani, ko bo strokovna žirija po ogledu razstave nominirancev in ob individualnih pogovorih razglasila zmagovalko/zmagovalca. Foto: Živa Božičnik Rebec Živa Božičnik Rebec (1991, Ljubljana) je študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, diplomski študij unikatno oblikovanje – steklo in keramika (2010-2014), ter magistrski študij video in novi mediji, nadalje na oddelku kiparstva (2014-2016). Umetniška praksa Žive Božičnik Rebec je spekulativna in objektno-orientirana kot tud

Hiša kulture v Pivki, 28. marec ― osebna razstava Nina Slejko Blom Modra rdeča nit (Bila sem pes)3. – 24. 4. 2026 otvoritev 3. 4. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Nina Slejko Blom je mednarodno uveljavljena vizualna umetnica, ki v svojem delu povezuje osebno in intimno s kritičnim odnosom do sveta umetnosti in njegovih institucij ter različnih drugih struktur moči. Deluje na področju slikarstva, instalacij in umetniških publikacij, občasno pa ustvarja tudi slikanice. Razstava z naslovom Modra rdeča nit (Bila sem pes) je konceptualno zasnovana kot pregled umetničinega 20-letnega slikarskega ustvarjanja. A gledalec v nasprotju s pričakovanji ne bo videl veliko slik, saj umetnica predstavlja svoj opus skozi minimalistično stensko risbo, kjer modra črta, nanesena z mizarsko kredo na steno, sledi pičli izbiri slik, tako novih kot arhivskih, in pri tem namerno izpušča večino ostalih. Glavnina opusa je tako predstavljena zgolj z modrimi sencami, podobnimi tistim, ki ostanejo na steni, ko slike, ki so nekoč visele tam, snamemo. Nekatere ključne arhivske slike, ki zaznamujejo pomembne mejnike v opusu, so sicer na voljo za ogled, vendar zgolj kot reprodukcije v spremnem katalogu. Tudi nova produkcija, ki jo zastopa nekaj izbranih del z upodobitvami psov, se nanaša na preteklo ustvarjanje, saj z njimi umetnica simbolno obeleži svoje 20-letno delo na področju umetnosti, ki ga opravlja z neumno predanostjo psa, vztrajno in pohlevno, hvaležna za vržene drobtine. Vse naštete strategije imajo namen, da razstava odločno prekine s preteklostjo in usmeri pogled v prihodnost. Njen osrednji element je simbolna moč modre niti – motiv, v katerem se prepletajo kulturne, duhovne in metafizične asociacije. Modra nit namreč v različnih tradicijah opominja na izvor, poreklo in prednike, pa tudi na vseobsegajočo božansko povezanost obstoječega. Obenem spodbuja pogum, modrost in zdravljenje, torej vodi naprej, odpira nove poti. Modra nit se izteče v osrednje slikarsko delo na razstavi – bleščečo ikono, ki prikazuje stilizirano

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. marec ― Umetniška praksa Gale Alice temelji na natančnem, skoraj arheološkem opazovanju grajenega okolja, skozi katero razpira vprašanja, kako se posameznik giblje med nenehno spreminjajočimi se mejami zasebnega in javnega prostora ter kako te meje vplivajo na občutek pripadnosti, varnosti in identitete. Pri tem jo zanimajo zgodovinske plasti prostorov, sledovi rabe in zapuščenosti ter načini, kako arhitektura strukturira vsakdanje telesne in socialne izkušnje. S tem se njeno delo približuje razmislekom, ki prostor razumejo kot polje prakse, konflikta in nenehnega prepisovanja pomenov. Njena dela pogosto vzpostavljajo subtilne situacije, v katerih se gledalec znajde v vlogi opazovalca in hkrati soudeleženca, s čimer se odpirajo vprašanja pogleda, prisotnosti in odgovornosti. Na njene dolgoročne interese se neposredno navezuje tudi projekt v UGM Kabinetu, ki je usmerjen v raziskovanje zgodovine stavbe in njene večplastne semantične preteklosti – od religiozne prek posvetne in intimno zasebne do delovne in javne. Prostor se tu razkriva kot palimpsest, v katerega so skozi čas vpisane različne rabe, ideologije in oblike bivanja, pri čemer nobena plast ni povsem izbrisana, temveč ostaja prisotna kot sled, kot usedlina preteklih življenj prostora. Izhodišče nove intervencije je apropriacija izbranih predmetov in arhitekturnih ostankov, ki so v zadnjih petinsedemdesetih letih preživeli različna obdobja pregrajevanja, prenov in preoblikovanja prostora Umetnostne galerije Maribor. Ti fragmenti v sebi nosijo materialni spomin nekdanjih funkcij in dejavnosti ter tvorijo arhiv stavbe, ki ni sistematiziran po logiki zgodovinopisja, temveč po logiki afekta, asociacije in prostorskega odmeva. Apropriacijo najdenih objektov dopolnjuje umetničin materialni poseg, ki se ne odvija v razstavnem prostoru, temveč v njenem ateljeju. Prav ta proces iz obstoječih sledi izrisuje nove pomene, jih prestavlja v drugačne odnose in odpira za aktualno branje, pri čemer preteklost ne nastopa kot zaključen